Na letalo sem morala brez svojega vozička

Na Poljskem smo bile konec septembra, v začetku oktobra 2022. Jaz, moja prijateljica, ki ima diagnosticirano multiplo sklerozo in njena mama smo se takrat udeležile projekta oziroma mladinske izmenjave v Poljskem mestecu Warzenko. Potovanje do Warzenka je iz letališča v Benetkah potekalo dokaj gladko, razen tega, da na letališču niso znali govoriti angleško. Za nazaj pa smo letele iz Gdanska do Frankfurta in iz Frankfurta proti Ljubljani. Na letališču v Gdansku niso ničesar vedeli o kakršni koli asistenci, ki je bila seveda predhodno najavljena že med procesom nakupa letalskih kart. Brez ekstremne panike smo se nekako potem uspele dogovoriti z letališkim osebjem, ki je asistenco tudi omogočalo, da smo se varno vkrcale na letalo in da sta z nami na letalu bila tudi prijateljičin mini električni skuter in moj električni voziček. Ekstremna panika je nastala po pristanku v Frankfurtu, ko smo že mislile, da nam celoten podvig res uspeva. Takoj, ko smo pristali na tamkajšnjem letališču, je prišlo do mene letališko osebje, ki je nudilo asistenco potnikom z ovirami. Še danes se živo spomnim kako sem mogla prebledeti, ko mi je eden od njih rekel: “We have some problems with your wheelchair.” Po teh besedah so me s transportnim vozičkom odpeljali do help deska. Spremljali sta me prijateljica na mini električnem skuterju (hvalabogu vsaj v njenem primeru se ni nič zataknilo na poti proti Sloveniji) in njena mama. Kolikor sem lahko sem v angleščini nagovorila osebje. Vprašala sem jih  kaj je sploh narobe, kako je to mogoče, kako se bomo lotili reševanja in jim zatrjevala, da jaz brez vozička ne morem v Slovenijo, da je to pripomoček, ki ga potrebujem skoz ves svoj vsakdan. Namreč, situacija je bila ta, da je bilo letalo s katerim smo potovale na Brnik premajhno in preozko, da bi lahko spravili moj voziček nanj. Zato je osebje že avtomatsko predlagalo, da naj se me nekako vkrca na letalo in da moj električni voziček peljejo z drugim letalom v Bruselj in naslednji dan s tretjim letalom na Brnik. Pričela sem se prepirati, ker sem postala precej živčna, da je bila situacija takšna kakšna je bila, klicala sem vodjo slovenske organizacije, ki nas je pošiljala na Poljsko in vodila celoten proces potovanja in jo panično vprašala kaj lahko storimo v tem primeru, med vsem tem sem se posvetovala še s prijateljičino mamo. Ni da ni. Ker brez mojega električnega vozička, enostavno ne morem ostati niti za en dan. Vodja slovenske organizacije mi je svetovala naj vztrajam pri svojih besedah in da bo letališko osebje moralo po nekem čudežu naložiti oba pripomočka na letalo. Res sem bila vztrajna in poskušali so večkrat naložiti oboje, ampak moj voziček ni bil primernih mer za tako majhno oziroma bolje rečeno ozko letalo. Tudi prijateljičina mama je bila sprva zato, da se naloži oba električni voziček in mini električni skuter. Ker pa je bila ona hladnejših misli kot jaz sama, je lažje in bolj preudarno preštudirala situacijo v kateri smo se znašle in mi rekla, da naj pustim voziček v rokah letališč, sama pa odpotujem brez njega proti Brniku. In res, to sem storila, ker mi kljub pregovarjanju drugega ni preostalo. Hkrati sem, ko sem se vkrcala, res dojela v kakšnem letalu smo. Ko smo varno pristale na tleh brniškega letališča smo se najprej zglasile na help desku in prijavile moj električni voziček kot pogrešano oziroma izgubljeno prtljago, ker je to od nas zahteval postopek, nato pa sta nas vodja slovenske organizacije in šofer zaradi vse prtljage in električnega mini skuterja prišla iskat z večjim prilagojenim kombijem. Sama sem se usedla na sedež poleg šoferja in z mislimi odtavala k mojemu vozičku. Po glavi so se mi takrat podila različna vprašanja, pomisleki. Od tega kam ga zdaj peljejo, ali sploh znajo upravljati s takim pripomočkom, do tega ali bo vse v redu in kaj, če mi ga medtem, ko ga prevažajo kaj polomijo in bo na Brnik prepeljan v totalnem razsulu. Čas mi je zaradi velikih skrbi definitivno tekel počasneje. Ko smo z ekipo prispeli v Ljubljano, so me pripeljali do prijateljice, kjer sem v varnem zavetju njenega stanovanja prišla do prvega tuša po naporni poti, udobne postelje in klepeta za katerega ji bom večno hvaležna, saj sem tako preusmerila misli in pričela misliti, da se bo vse še dobro izteklo. Ko smo se naslednje jutro prebudile, smo najprej pojedle zajtrk in v miru spile kavo. Po jutranjem ritualu mi je tretja prijateljica in hkrati moja cimra, ki je tudi ostala z nama čez noč rekla, da mi posodi svoj električni voziček s katerim se bom lahko zapeljala do Šiške in najinega stanovanja, ker, da jo na Vič pride iskat njena mami in gre čez vikend na Gorenjsko. Aleluja, spet se mi je odvalil velik kamen od srca. Še bolj sem postala hvaležna za ljudi okrog sebe. Minilo je nekaj ur in ravno, ko sem prispela v Šiško do stanovanja, so me klicali iz letališča Brnik, rekoč: “Mi imamo vaš voziček. Ali imate nekoga, ki bi ga vam malo pošraufal? Veste, ta zadeva je precej težka, s sodelavcem sva ga komaj naložila v kombi in sva morala ob tem stopalke odstraniti, pa krmilo vozička je razmajano.” Srečna, da ni bilo storjene velike škode med samim transportom, sem gospodu odvrnila:” Vi mi ga samo pripeljite na Rakuševo 24 v Šiško, za šraufanje sem se že dogovorila z enim kolegom in mi bo on pomagal pri tem.” Ko so mi pripeljali moj električni voziček in sem se nanj lahko stabilno usedla, sem občutila neznansko olajšanje. S kolegom sva čisto za konec še prišraufala vse kar je bilo majavo in nepritrjeno, da so bili vsi deli vozička stabilni in sem se lahko zopet normalno premikala. Ob tej moji zgodbi sem se vprašala kako je tistim osebam, ki jim med potovanji z letali razsujejo vozičke na prafaktorje. Verjetno so v hudih stiskah in ne vedo kako po situaciji postopati.