Naložili so me na tovornjak z zelenjavo

Prvič sem se vkrcala na letalo pri dveh letih in pol. Takrat smo s starši odpotovali v Palmo de Mallorco. Ko sem bila stara devet in enajst let smo obiskali Turčijo, pri mojih dvanajstih letih 

Mehiko. Ko sem potovala s starši nismo imeli na letališčih z vkrcanjem večjih problemov, saj sem vedno potovala z navadnim oziroma transportnim vozičkom. Le na letališčih smo bili vedno dve uri prej, kot je v praksi še danes. Leta 2015, ko sem že pet let gulila študijske klopi, pa je oče predlagal, da bi poskusili na potovanje oditi z električnim vozičkom. No, v tem delu tu, tu postane zabavno. Družinsko smo torej odpotovali v Hurgado, v Egipt. Na letališču Jožeta Pučnika so zaradi tega, ker sem potovala z električnim vozičkom poklicali celo ekipo gasilcev iz Brnika, ker takratno osebje sploh ni znalo na letalo spraviti vozička. Ne spominjam se kaj vse so počeli z njim in mogoče je tudi boljše, da ne vem, ker so mene, takoj, ko so električni voziček odpeljali presedli na letališki voziček. Let je potekal brez posebnosti. Po pristanku letala smo čakali, da se izkrcamo s pomočjo osebja letališča v Hurgadi. S starši smo kar nekaj časa čakali na tamkajšnje osebje. Ko so nas končno začeli izkrcavati, pa pred seboj zagledamo tovornjak za prevažanje sadja in zelenjave. Moj električni voziček je že bil na tovornjaku, ko je tovornjak s svojim zabojnikom parkiral tik ob letalu, da so me lahko naložili nanj in me potem odpeljali do vhoda za Prihode (Arrivals) v državo. Kako so me spustili dol iz tovornjaka se žal ne spominjam, ampak prvi del te zgodbe, mi bo pa za vedno ostal v spominu.